Božič – Svarožič – Yule
Obredi so stari prav toliko, kot je staro človeštvo. Obred zaznamuje nekakšno prelomnico – konec nečesa ali začetek nečesa novega, nekaj, kar pustimo za seboj, kar vzamemo s seboj, oziroma nekaj, kar prinaša novo obdobje.
Kmalu bomo doživeli posebno prelomnico – zimski solsticij, božič, Svarožič, yule. Na ta dan, 21. decembra, se začne vračati svetloba, začenja se svetlejša polovica leta. Številna ljudstva so praznovala novo leto prav ob zimskem solsticiju.
Praznik zimskega solsticija je povezan z mrtvimi in zaščito domov pred zlimi duhovi v dolgih, temnih nočeh. Po njem se začne 12 dni, tako imenovani »čas vmes«, ko je videti, da Sonce nekako obstane, ko ugaša staro leto in se prebuja novo.
Ta del leta je že od nekdaj veljal za čarobnega. Tudi v sodobnejših verovanjih se v tem obdobju dogajajo tako imenovani božični čudeži. V teh dvanajstih ’vmesnih’ dneh je še posebno prisotna čarovnija.
Obredi, ki so jih v tem času opravljali širom po svetu, so bili namenjeni vrnitvi Sonca – zato so (vseh dvanajst dni) prižigali sveče ali pa so na ognjišču kurili velik jesenov ali hrastov čok.
Ta tradicija se je ponekod še ohranila, zato se na božični večer odpravijo v gozd po čok, ki potem gori na domačem ognjišču, in vsak, ki gre mimo, se mu mora pokloniti, sicer bo imel naslednje leto nesrečo. Na Škotskem je vaški starešina iz takšnega kosa lesa izrezljal staro žensko, in ko so jo vrgli na ogenj, je to predstavljajo obreden sežig zimske boginje Cailleach.
Namesto čoka na ognjišču se je sčasoma uveljavila sveča, saj v urbanem okolju marsikdo ni imel možnosti kurjenja ognja.
In ker se je to dogajalo v temnejšem delu leta, so zraven sodile tudi zgodbice o duhovih, o zamegljeni meji med živimi in mrtvimi, ogenj naj bi namreč varoval ljudi pred tem.
Domove so okraševali z bršljanom in drugimi zimzelenimi rastlinami, ki so simbol večnega življenja, ker so vse leto zelene.
Za obrambo pred zlimi duhovi in duhovi umrlih oziroma za obredno čiščenje prostorov pa so uporabljali rastlinska kadila, največkrat bor, navadni pelin in rožmarin.
Te rastline so dali na ogenj, preden so obredno zakurili čok, ali pa so jih uporabili v obliki zvitkov (smudge).
Tudi pri nas je bil to čas skrivnosti in nevarnosti, saj naj bi bil takrat svet odprt za vse hudo, pa tudi dobro. Teh dvanajst noči so pri nas ponekod omenjali kot volčje noči. Poimenovanje izhaja iz časov, ko je tudi divjim živalim primanjkovalo hrane, zato so volkovi v krdelih napadali vasi in povzročali škodo.
Ogenj je imel tudi v naših krajih poseben pomen – tudi tu so kurili lesen čok ali badnjak (štor s koreninami, običajno hrastov), ki ga je izbral starešina oziroma hišni gospodar.
Gospodinje so obredno očistile odprto ognjišče, kjer so na božični večer zakurili štor. Ta je moral biti dovolj velik, da je dogoreval še naslednjih dvanajst volčjih noči.
Hrast je mogočno drevo, zato so ga častili kot svetega, še posebno njegove korenine, ki so predstavljale vir moči in življenja.
Tako kot drugod po svetu so tudi pri nas pripisovali poseben pomen zimzelenim rastlinam, ki so ščitile in prinašale srečo: poleg bele omele še smrečje, bršljan, mah, bor, lovor …
Na Slovenskem ima posebno mesto božično žito, ki simbolno prinaša življenje, in brin, ki daje v tem času varno zavetje pred zlimi duhovi. Zato so z njim kadili po hišah, vejice pa obešali na vsa vrata.
Bela omela je bila za staroverce sveta zel, zato so jo ob zimskem kresu obesili v vsaki hiši. Tam je visela vse do naslednjega zimskega kresa, ko so jo zamenjali s svežo. Bela omela je edina zimzelena rastlina, ki raste iz drevesa gostitelja in zato nima neposrednega stika z zemljo, ki jo hrani. Raste v tako imenovanem nadsvetu, kjer dobiva dodatno moč od lune, sonca in zvezd.
V Posočju so v kresni ogenj kot prošnje in zahvale bogu sonca metali sveže brinove in lovorove veje, ki so prasketale. Ko so na vrh kresa položili prasketajoče brinje, so rekli, da je to govorica ognja, ki jo razume le sonce, ki mu je bil kres namenjen.
Ob zimskem kresu so pletli venčke iz lobodike, ki je morala imeti nekaj rdečih jagod, in jih obesili na hlevska vrata. Imeli so moč odganjanja hudega duha in vseh vrst bolezni, obenem pa so poskrbeli za rodnost živine.
V nekaterih delih Slovenije pa je bila posebno pomembna rastlina praprot (če je zaradi snega ni bilo, so uporabili pušpan), s katero je gospodinja najprej očistila star pepel z ognjišča in ga stresla na vrt.
Za obred čiščenja prostorov so uporabljali tudi brinovo vejo, na katero so nataknili lesno gobo z mokovca, jo prižgali, da je tlela, potem pa okadili ali očistili vse prostore v hiši, pri čemer so izrekali priprošnje za zdravje družine.
Ponekod so to počele tudi gospodinje, vendar so uporabile šop suhih žajbljevih vejic, ki so jih prižgale in z njimi okadile prostore.
Ne glede na izvor obreda – naj bo staroverski ali ’čarovniški’ okoli zimskega solsticija – je moč opaziti zelo veliko podobnosti:
Krašenje doma z zimzelenim rastlinjem (pri nas je bila to večinoma bela omela), vsakodnevno kurjenje ognja vseh dvanajst dni oziroma noči v ’vmesnem času’ , bodisi jesenovega ali hrastovega čoka bodisi sveče, ki jo vsak dan prižgemo za nekaj časa … pred tem pa prostor oziroma ognjišče očistimo s kadilom bora, navadnega pelina, rožmarina, v naših krajih pa tudi brina (z lesno gobo z mokovca) in žajblja da odženemo zle duhove in prikličemo nazaj sonce.
Z dvanajstimi oziroma volčjimi nočmi je povezan tudi Velesov dan. Veles je slovanski bog podzemlja, čuvar duš, bog magije, modrosti, zaščitnik obrtnikov, umetnikov in bog bogastva.
Spomladi in pozimi pa postane tako imenovani gospodar volkov, pa tudi šepavi starec, ki vodi ’divjo jago’.
Temačnost in pustost tega letnega obdobja, ko se novo sonce komaj rodi in je še izjemno šibko ter je njegovo preživetje vprašljivo, sta v ljudeh vzbujali strah in negotovost. Zato so se na različne načine branili pred neljubimi silami različnih čarovnic, pehtre babe, divjega moža, …
Naredite si praznike ’vračanja’ svetlobe kar se da lepe – ne glede na to, kateri tradiciji sledite.