ZIMSKI SOLSTICIJ

Božič – Svarožič – Yule

Obredi so stari verjetno toliko kot je staro človeštvo. Obred določa neko prelomnico – konec nečesa in začetek nečesa novega. Kaj pustimo za seboj in kaj vzamemo s seboj oziroma kaj prinaša novo obdobje.

Tudi na videz nepovezano s tem recimo religiozni obredi ali drugi običaji…velikokrat izhajajo iz teh sprememb oziroma prelomnic.

In pogosto je z obredi povezana tudi uporaba rastlin.

Kmalu nas čaka posebna prelomnica – zimski solsticij, božič, svarožič, yule.

Nazaj prihaja svetloba, začenja se svetla polovica leta. Mnoga ljudstva so praznovala novo leto prav ob zimskem solsticiju (nekateri pa na Samhain  – okoli 1. novembra, »noč čarovnic«).

Tako kot Samhain je tudi ta praznik povezan z mrtvimi in z zaščito domov pred zli duhovi v teh dolgih, temnih nočeh.

Že od takrat prihaja tudi 12 dni – kot Čas vmes. Ko izgleda kot da sonce stoji nekako pri miru v teh dneh, ko staro leto ugaša in se novo leto čaka, da se prebudi.

Že od nekdaj je ta del leta veljal kot magičen čas…tudi v modernejših verovanjih imamo v tem obdobju, npr. božične čudeže. Se pravi v tem obdobju 12 dni Med časom oz. Čas vmes naj bi bilo obdobje, ko se dogaja čarovnija.

Obredi, ki so jih opravljali v tem času širom po svetu, so bili namenjeni, da se bo sonce res vrnilo -zato so prižigali sveče (ki so jih prižgali vsak dan po malo teh 12 dni) ali pa so na ognjišču kurili posebno poleno jesena ali hrasta.

Ta tradicija se je ponekod še ohranila in na božični večer grejo v gozd po poleno in vsak, ki gre mimo tega polena se mu mora prikloniti, če ne bo imel drugo leto nesrečo. Na škotskem je npr. starešina iz tega polena izrezljal staro žensko in ko so to izrezljano poleni vrgli na ogenj je to predstavljajo obredno gorenje zimske boginje Cailleach.

Sveča je dejansko nekako prišla kot nadomestek polena, saj mnogi v urbanem okolju niso imeli možnosti kurjenja ognja.

Ker je bil to še vedno zelo temen del leta, so zraven sodile tudi zgodbice o duhovih, o zamegljeni meji med živimi in mrtvimi in ta ogenj naj bi varoval tudi pred tem.

Kot priklic večnosti, večnega življenja so domove okraševali domove z bršljanom in drugimi zimzelenimi rastlinami (ki so nekako simbol večnega, ker so pač skozi celo leto zeleni).

Kot obrambo pred zli duhovi, pred mrtvimi oziroma za čiščenje prostora vsega slabega pa so uporabljali tudi rastline za »kadila«, kot dim….največkrat bor, navadni pelin in rožmarin.

Ali so te rastline dali na ogenj, preden so naj vrgli to posebno poleno ali pa so uporabili v obliki zvitkov (»smudgev«)

Tudi pri nas je bil to čas skrivnosti in nevarnosti, saj naj bi bil svet takrat odprt – vsemu hudemu, a tudi dobremu. 12 nočem so pri nas rekli ponekod tudi volčje noči. Poimenovanje izhaja iz časov, ko je tudi divjadi primanjkovalo hrane in so se volkovi začeli zbirati v krdela in pričeli napadati vasi ter povzročati škodo.

Ogenj je imel tudi v naših krajih poseben pomen –  in prav tako so kurili »poleno«, čeprav zasledim v obliki čoka ali badnjaka (štor s koreninami, običajno hrastov), ki ga je izbral starešina oz. gospodar hiše.

Gospodinje so obredno očistile odprto ognjišče in na božični večer so štor zakurili . Štor je moral biti dovolj velik, da je dogoreval še sledečih dvanajst volčjih noči.

Ker je bil hrast mogočno drevo, je bil čaščen kot sveto drevo, še posebno njegove korenine, ki so predstavljale vir moči in življenja.

Kot drugod po svetu, so imele tudi pri nas poseben pomen zimzelene rastline s svojim zaščitnim in srečo nosnim pomenom: poleg bele omele še smrečje, bršljan, mah, bor, lovor

Posebno mesto na Slovenskem pa ima božično žito, ki prinaša življenje, in brin, ki v tem času daje varno zavetje pred zli duhovi. V ta namen so z njim kadili po hišah, vejice pa so obešali na vsa vrata.

Bela omela je bila za staroverce sveta zel, zato so jo ob zimskem kresu obesili v vsaki hiši. Tam je visela vse do naslednjega zimskega kresa, ko jo je zamenjala sveža veja. Bela omela je edina zimzelena rastlina, ki raste iz drevesa in zato nima neposrednega stika z zemljo, ki jo hrani. Raste v nadsvetu, kjer dobiva še dodatno moč lune, sonca in zvezd.

V Posočju so v kresni ogenj kot prošnje in zahvale bogu sonca metali sveže brinove in lovorove veje, ki so prasketale. Ko so na vrh kresa položili brinove veje, ki so v ognju prasketale, so rekli, da je to govorica ognja, ki jo razume le sonce, ki mu je bil kres namenjen.

Ob zimskem kresu so pletli venčke iz lobodike, ki je morala imeti vsaj nekaj rdečih jagod. Ti venčki so bili namenjeni le za hlevska vrata. Imeli so moč, da so odganjali hudega duha in vse vrste bolezni ter obenem poskrbeli za rodnost živine

V nekaterih delih Slovenije pa je bila posebno pomembna praprot (če praproti ni bilo zaradi snega, so uporabile pušpan), s katero je gospodinja najprej morala očistiti ves star pepel z ognjišč in ga posuti na vrt.

Za obred čiščenja prostorov so uporabili tudi, d so na brinovo palico nataknili lesno gobo z mokovca, jo prižgali, da je tlela, potem pa okadili ali očistili vse prostore v hiši, ob tem pa delali priprošnje za zdravje družine.

Ponekod so to storile tudi gospodinje, vendar so uporabile šopek suhih žajbljevih vejic, ki so jih prižgale in z njimi okadile prostore.

Se pravi ne glede kaj gledamo  – staroverce ali »čarovniški« obred okoli zimskega solsticija, zelo zelo so si podobni.

Dom okrasimo z zimzelenim rastlinjem (pri nas je bila to večinoma bela omela).

Ali vsak dan teh 12 dni oz noči »Med časom« zakurimo ogenj in posebno poleno jesena ali hrasta oziroma prižgemo vsak dan svečo za nekaj časa…pred tem pa prostor oz ognjišče očistimo s kadili – bora, navadnega pelina, rožmarina pri nas pa so uporabljali še brin  (z lesno gobo z mokovca) in žajbelj.

…da odženemo zle duhove in prikličemo nazaj sonce.

Z 12 nočmi oz z volčjimi nočmi je povezan tudi Velesov dan. Veles je bog podzemlja, čuvaj duš, bog magije, modrosti, zaščitnik obrtnikov, umetnikov, bog bogastva.

Spomladi in pozimi srečamo Velesa kot t.i. Gospodarja volkov. Običajno tudi šepavega starca, ki vodi „Divjo Jago“.

Temačnost in pustost tega časa, ko se komaj rodi novo sonce in je še izjemno krhko ter preživetje vprašljivo, je v ljudeh vzbujala strah in negotovost. Zato so se na različne načine ubranili pred neljubimi silami v obliki različnih vrst čarovnic, pehtre babe, divjega moža, …

Naredite si praznike in »vračanje« svetlobe kar se da najlepše – ne glede na to, katero tradicijo najbolj »upoštevamo«.

Deli