V novembru sem imela za našo Virtualno zeliščarsko vas predavanje Obredi in zelišča in izbrskala nekaj zanimivih informacij ?.
Obredi so imeli v starih časih ob (naravnih) spremembah pomembno vlogo in ta prispevek pišem ravno na dan sončevega obrata oziroma zimskega solsticija.
Nazaj prihaja svetloba, začenja se svetla polovica leta, nekatere kulture so na ta dan celo praznovale Novo leto.
Takoj po zimskem solsticiju daljšanje dneva še ni tako izrazito in mnogi so ta čas poimenovali kot »čas vmes«. Čas, ko je še posebej tanka meja med živim in mrtvim svetom in je potrebna zaščita domov pred zli duhovi v teh dolgih, temnih nočeh.
Ko izgleda kot da sonce stoji nekako pri miru v teh dneh, ko staro leto ugaša in novo leto čaka, da se prebudi.
Pri starovercih poznamo ta čas tudi kot 12 volčjih noči, v kršanstvu pa 12 dni božiča (sicer datumsko malo premaknjeno..od 24.12. do 6.1.), kjer je prostor za čarovnijo, kjer se lahko dogajajo čudeži, a moramo biti tudi pozorni na zle duhove, ki lahko prehajajo svetove.
Obredi, ki so jih opravljali v tem času širom po svetu, so bili namenjeni, da se bo sonce res vrnilo -zato so prižigali kresove, na ognjišču kurili posebno poleno jesena ali hrasta, v mestih pa so polena nadomestile sveče.
Kot drugod po svetu, pa so tudi v naših krajih imele poseben pomen zimzelene rastline s svojim zaščitnim in srečo nosnim pomenom.
Zimzelene rastline predstavljajo s svojo stalno zelenostjo večno življenje, vero v pomlad – da bo res prišlo nazaj sonce, verjeli pa so tudi, da jih ščitijo pred zli duhovi.
V naših krajih je imela posebno mesto bela omela, ki so jo ob zimskem solsiticiju obesili v vsaki hiši in naj bi tam ostala do naslednjega leta, ko jo je zamenjala sveža veja.
Bela omela je zimzelena rastlina, ki raste iz drevesa in zato nima neposrednega stika z zemljo in predstavljali so si, da raste v nadsvetu in prejema moč lune, sonca in zvezd.
V Posočju so v kresni ogenj kot zahvale in prošnje bogu sonca metali sveže lovorjeve in brinove veje, ki so prasketale.
Gospodinje so velikokrat očistile tako ognjišče, kot prostore s kadilom iz brinovih vejic, kar je v tem času zagotavljalo varno zavetje pred zlimi duhovi; vejice brina so obešali tudi na vsa vrata.
Pletli so tudi venčke iz lobodike, ki je morala imeti vsaj nekaj rdečih jagod. Ti venčki pa so viseli le na hlevskih vratih in so imeli moč, da so odganjali zle duhove, vse vrste bolezni in zagotovili rodnost živine.
Poleg omenjenih so uporabljali tudi druge zimzelene rastline – smrečje, bršljan, mah, bor, lovor…
Kaj pa novoletna smrečica?
Tradicija postavljanja in okraševanja božičnega drevesa v domovih je relativno mlada, v primerjavi z uporabo drugih zimzelenih rastlin, a naj bi imela podoben simbolni pomen.
Zimzelene rastline so (bile) močan simbol večnega življenja širom po svetu in z prinašanjem zimzelenega rastlinja v naš dom se opominjamo, da je kljub temnim in dolgim nočem zunaj še življenje in bo kmalu prišla tudi pomlad.
Ko vse druge rastline odmrejo, odvržejo liste…zimzeleni še naprej bohtijo in predstavljajo večno življenje. Ostajajo živahne, zelene, rastejo kljub mrazu in temi in tako predstavljajo pomlajevanje, upanje, vedenje…da bo svetloba in z njo življenje spet prišla.
Uporaba zimzelenih v medicinske namene
V tem delu prispevka, se bom osredotočila na iglavce, ki jih najpogosteje omenjamo in uporabljamo v medicinske namene (ok…bela omela je tudi močno zelišče, a o tem kdaj drugič?).
Med iglavce, ki jih uporabljamo v zdravilne namene štejemo smreko, bor, borovce, jelko, tudi cedro, brin…
Seveda ima vsako drevo, grm tudi svoje specifike, a v glavnem so si po osnovnih lastnostih in delovanju zelo podobni.
Ko se sprehodiš po gozdu polnem iglavcev občutiš njihov poživljajoč vonj. To je predvsem posledica vsebnosti eteričnih olj, ki jih v iglavcih ni malo. Eterična olja ščitijo drevesa pred okužbami, bakterijami, glivicami in omogočajo njihov zdrav razvoj tudi v neprijetnih, vlažnih razmerah.
Čeprav pri nas morda najbolj poznamo nabiranje vršičkov, ki so polni vitamina C (za sirup, čaj, smrekovček…) pa se v medicinske namene lahko uporablja tudi »zrele« iglice skozi vse leto.
Zimzelene rastline imajo še posebno afiniteto do dihal. Zaradi velike vsebnosti ostrih eteričnih olj, delujejo stimulativno in izkašljevalno in so zato primerna izbira, ko imamo moker kašelj in »zapackane« dihalne pot.
Čeprav nimajo antispazmodičnih lasnosti (sproščajo krče gladkih mišic) pa mnogi poročajo, da odpirajo dihalne poti in izboljšujejo dihalno funkcijo.
Nekateri iglavci, kot je npr. brin ima afiniteto tudi še do ledvic in sečil; na splošno pa vseeno lahko rečemo, da imajo vsa zimzelena drevesa primarno vpliv na dihala; zaradi vsebnosti aromatičnih spojin pa spodbujajo tudi krvni obtok in prebavni sistem.
Najpogosteje se iglavce (lahko kot čaj, tinkturo; razširjena pa je tudi uporaba eteričnih olj) uporablja za lažje izkašljevanje in dihanje; lahko pa se uporabljajo tudi kot rubificienti. To pomeni, da spodbujajo lokalno mikrocirkulacijo in poganjajo kri. Tako nam lahko pomagajo pri težavah z vnetimi sklepi in mišicami….saj s spodbujanjem lokalne cirkulacije poskrbijo za boljši »odvoz« odpadnih snovi ter dovajanje svežih hranil na prizadeto območje in tako pomagajo lajšati vnetja in bolečine.
Zaradi aromatičnih spojin, imajo iglavci tudi karminativni učinek – usmerjajo pretok krvi v prebavila in tako izboljšujejo našo prebavno funkcijo in lajšajo napenjanje.
Kot vse aromatične rastine, imajo tudi zimzeleni dobro protimikrobno delovanje in se jih pogosto uporablja tudi za »razkuževanje« prostorov…ali v obliki kadil (še posebno je znano prižiganje brinovih vejic za čiščenje prostorov), ali v obliki uporabe eteričnih olj v difuzorjih.
Po energetiki iglavci grejejo, sušijo in delujejo stimulativno na telo, zato je pri vročih, suhih konstitucijah potrebna pozornost pri njihovi uporabi. Prav tako niso najbolj primerni za suh, vroč kašelj…čeprav kot sem omenila, kljub temu, da nimajo antispazmodičnega delovanja, mnogim lahko pomagajo odpirati dihalne poti.
Odlično se obnesejo pri hladnih stanjih, pri vlažnih, stagnirajočih tkivih (predvsem dihala)….to je takrat, ko imamo občutek »zapackanosti«.
PRIPRAVA
Iglavce lahko pripravim na več načinov. Lahko jih uporabljamo tako notranje kot zunanje.
Za notranjo uporabo je recimo primerna priprav tinkture, ki pa jo je najbolje pripraviti iz svežih iglic, v razmerju 1:2 (m/v) in uporabiti 70% alkohol.
Taka tinktura bo spodbujala imunski sistem, cirkulacijo in izkašljevanje – primerna za uporabo pri mokrem, hladnem, produktivnem kašlju.
Lokalno se iglavce (pri nas je morda še najbolj razširjeno mazilo iz smrekove smole….lahko pa se uporabi tudi druge smole ali pa celo iglice) uporablja v obliki mazil za spodbujanje lokalne prekrvitve. Kot sem že omenila, to nam lahko pride zelo prav pri bolečih, vnetih sklepih. Tako mazilo pa je primerno tudi za vtiranje v prsi in na hrbet kot podpora med kašljanjem.
Zelo pogosto pa je tudi vdihovanje…ali uporabimo eterična olja in difuzor ali uporabimo sveže iglice, ki jih damo v lonec z vročo vodo in izvajamo inhalacije pod brisačo.
Lahko pa pripravimo »difuzor« tudi sami in sicer na štedilniku (ali kaminčku) segrevamo vodo in dodamo sveže iglice. Poleg tega, da bomo navlažili zrak v stanovanju, bomo tako zraku dodali še malo zelo prijetnega vonja in zdravilnih lastnosti ter tako poskrbeli za boljšo odpornost naših dihal.
Čeprav tradicionalno v našem prostoru pogosto spomladi pripravljamo sirup iz (smrekovih) vršičkov, ne pozabimo na zdravila, ki nam jih nudi narava, ki nam jih nudijo iglavci tudi v teh zimskih časih. Le podajmo se na kakšen sproščujoči sprehod v gozd, kjer zadihamo s polnimi pljuči, naberimo nekaj zakladov ali v obliki smole ali v oblik iglic, vnesimo jih v naš dom in iz njih pripravimo zdravila.
Ker nam narava res ponuja toliko možnosti, kako nas lahko podpre ?.