“Worry-time” ali čas za skrbi

Narava naših misli je taka, da je nagnjena k skrbem. Mi vsi potrebujemo, da nas skrbi. Vsaj del tesnobnosti je del naše narave, je del biti človeško bitje.

Namesto, da gledamo na tesnobo kot sovražnika, sprejmimo, da je to del naše narave. S tem v mislih si zavestno ustvarimo čas v dnevu, ko si bomo dovolili, da nas na polno skrbi in svobodno razmišljamo o vsakem in vseh od naših problemov – to je naš »worry time«. Pomembno je, da se med tem PREMIKAMO na način, ki ne zahteva naše koncentracije – npr. med hojo ali med preprostimi gospodinjskimi opravili.

Naj pa poudarim – v primeru resne tesnobe oziroma anksiozne motnje se za pomoč vsekakor obrnite na strokovnjaka. Spodnji zapis je informativne narave in ni nadomestilo za posvet z zdravnikom oziroma strokovnjakom. Če potrebujete pomoč, jo poiščite!

V osnovi vaja poteka tako, da si zamišljamo najhujši scenarij glede česarkoli in glede vsega, kar nas trenutno skrbi ali bi nas lahko skrbelo v prihodnosti:  

Izberemo temo (začnemo na vrhu seznama stvari, ki nas trenutno pestijo)

Pomislimo kaj je najhuje, kar se lahko zgodi – ne zadržujmo se – pomislimo na najhujši scenarij kar lahko in nato se vprašajmo:

»Kaj bi naredil/a, kaj bi lahko jaz naredil/a glede tega ?« Zamišljajmo si, da se zgodi najslabša varianta in razmišljajmo kaj bi naredili, kako bi reagirali, kako bi se spopadli s tem. Karkoli se že spomnimo – se še naprej sprašujemo in potem kaj ?…dokler ne pridemo do konca.

Vajo ponavljamo in ponavljamo. Včasih najdemo rešitev, mnogokrat pa ugotovimo, da nas skrbi glede stvari na katere pač nimamo vpliva – ne moremo nič narediti – in to je ok. Ko se s tem sprijaznimo, nam to prinese olajšanje.

Ne glede na to, ali lahko kaj ukrenemo glede »problema« ali ne – še vedno je potrebno iti najprej skozi »fazo skrbi« – to je včasih lahko preveč abstraktno – moramo pogledati, moramo pomisliti, moramo videti kaj se lahko zgodi, kot da je to dejstvo – ne glede na to kako močno si želimo, da bi bilo drugače.

V začetku se lahko pojavi večja fizična tenzija, večja anksioznost in zato je pomembno, da se GIBLJEMO medtem, ko to počnemo – tako se relaksirata tako um kot telo, ponavadi precej hitro. Z drugimi besedami – najprej bo kratkotrajno slabše in potem bo boljše (kar je pogosto pri procesih zdravljenja).

Vsekakor je to velika obveza, zato se ne čudimo, če se zalotimo pri iskanju izgovorov zakaj tega ne bi počeli, vsaj na začetku. Kakorkoli, pomembno je le ali deluje – in deluje – več kot vadimo, bolje gre.

Z vajo te metode prepričamo podzavest, da naš »worry time« prihaja, da bomo imeli čas za skrbi in nam zato PUSTI NEKAJ VEČ PROSTEGA PROSTORA V SPROŠČENOSTI. Podzavest je čudna stvar.

Mimogrede, poleg terapevtske vrednosti te vaje, ne smemo biti presenečeni, če pridemo do nekaj dobrih idej, kako izboljšati življenje. A ne pozabimo – mnogokrat bo tako, da na tisto kar nas skrbi, ne bo NOBENEGA DOBREGA ODGOVORA na »in kaj zdaj, kako naprej…?« IN TO JE TUDI ČISTO OK ! Tudi če ne moremo rešiti problema, nekako um in podzavest prepoznata, da so bile anksioznosti prepoznane in notranjo »prediskutirane« in jih zato lahko za nekaj časa odložimo. Če/ko pridejo te skrbi naslednjič na vrsto v našem »worry-time« bomo lahko opazili, da nas zbodejo čisto malo manj in da jih lahko prenašamo čisto malo bolj lahko…

Če nam je ta vaja trenutno pretežka, pa si zapomnimo vsaj:

MISLI NISO DEJSTVA !

Deli

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.